Za umetniškim imenom Riton se skriva 29-letni Anglež, Henry Smithson. V Newcastlu rojeni nadebudni glasbenik, je kljub svoji mladosti eden vidnejših ustvarjalcev plesne glasbe na otoku. Njegov glasbeni stil, ki ga novinarji pogosto predalčkajo kot electroclash, sam pa ga opiše kot “Punk Funk Electro Love”, je samosvoj in ekscentričen ter hkrati tako univerzalen, da ga v svoje sete vključujeta breakbeat prvaka Evil 9, kakor tudi elektrohouse eklektika Tiefschwarz. Riton, sicer tudi polovica vse bolj prodornega dvojca Gucci Soundsystem, je tudi eden izmed najbolj iskanih remikserjev v elektronski glasbi. Čeprav nikoli ni kazal mainstream ambicij, so ga za predelavo svojih skladb najela imena kot so New Order, Robbie Williams, Mylo, Scissor Sisters in Kylie Minogue, mnogo uspeha pa je požela tudi njegova priredba komada Killing An Arab, skupine The Cure. Ritona, ki ga bo mogoče v soboto prvič slišati tudi pri nas, ko ga bo v ljubljanskem Klubu K4 gostila ekipa Total Fusion.

Slišal sem, da ste se pravkar vrnili iz Mehike. Kakšen je tam clubbing?
Dobro je. No, v bistvu je enako kot povsod drugje po svetu. (kratek, malce ironičen smeh) Vsem je všeč ista glasba, kamorkoli greš. Saj ne da bi v klubih pričakoval ravno kakšno lokalno glasbo, vendar zadnje čase je povsod samo minimal, minimal, minimal. Po svoje je kul in zanimivo, vendar počasi postaja dolgočasno.

Kot DJ nastopate po klubih že skoraj 15 let. Vam je to še vedno v zadovoljstvo?
O ja, popolnoma. Še vedno sem vznemirjen in še vedno resnično uživam. Super je. Konstantno poskušam spreminjati glasbo, ki jo vrtim in ohranit zadevo vznemirljivo zase. Nikoli nisem bil striktno osredotočen na en stil glasbe.

Kje na splošno iščete glasbo? Gotovo vas bombardirajo z demo CDji, ploščami in e-maili...
Moja punca dela v Phonici (londonska trgovina s ploščami, op.a.), kar je res priročno. Danes je na voljo toliko glasbe, ki je tako lahko dostopna. Resnično tone in tone glasbe. Mislim, da moraš vedno imeti oči odprte za novo glasbo. Včasih moraš tudi sam prositi zanjo, se truditi in jo nato vrteti ljudem, ki jo cenijo, kar zna biti težko.

Prej ste omenili minimal, ki je trenutno glavni trend v elektronski plesni glasbi. Kako gledate nanj?
V redu je. Razburljivo se mi zdi, da je nenavaden in čuden ter istočasno zelo popularen. Mislim, da je dobro, da je nekaj kar ni tako komercialno, zelo popularno. Kljub temu, ne bi rekel, da je vse super. Dosti te glasbe je zanič. Vseeno pa najdeš znotraj tega žanra veliko dobre glasbe in mislim, da je za glasbo na splošno resnično dobro, da je nekaj odštekanega tako popularno.

Drugi žanr okoli katerega se - še posebej na otoku - dviguje veliko prahu, je tako imenovani nu-rave. Vam je všeč?
Dosti nu-ravea sploh ne zveni kot rave, sem pa na spletu odkril nekaj skupin, ki so resnično nore in trčene. Razburljivo se mi zdi, da so mladi v mestih kot sta London in New York resnično kul in tudi izgledajo noro dobro. Nekaj tega je tudi preprosto neumnega, vendar se mi zdi dobro, da prihaja nova generacija ljudi, ki posluša elektronsko glasbo.

Nekateri smatrajo tudi vašo glasbo kot del nu-rave scene. Se strinjate?
No…ja…ne vem. Ko sva z Benom (Fat Trucker, op.a.), s katerim tvoriva Gucci Soundsystem, pred nekaj leti začela s svojim klubom, sva ga poimenovala Druzzi’s Baltimore Rave Club. Tam so nastopali ljudje kot 2manyDJs, Erol Alkan in Mylo, ki so pripomogli ponovnemu vzponu te velike “ravey” glasbe. Nu-rave se sicer uporablja tudi za indie skupine kot so Klaxons in ostali, ki se oblačijo v florestenčne barve in to. Za nas ima drugačen pomen, čeprav smo mi zadevo prvotno poimenovali neo rave in so nam izraz na nek način sunili. Z Benom sva takrat odkrila starejšo Audionovo plato imenovano Kisses (uponaša zvoke sirene) in zdela se nama je nora, absolutno nora. Audion je eden izmed ljudi iz techna, ki so plesni glasbi vrnil tisti rave zvok. To je bila za naju takrat prelomna plošča in sledila sva temu zvoku ter ga poskušala zmešati z rock ‘n’ rollom. Moj zadnji album je poskušal ujeti ta zvok in… (tišina)... izgubil sem tok misli.

Trenutno delate na vašem tretjem albumu, ki bi naj bil neke vrste homage nemški hipi glasbi iz sedemdesetih. Kako ste se znašli v tej glasbi?
Moja sestra se je lansko leto poročila s tem tipom, ki mi dal kup plošč nekakšne nore nemške krautrock glasbe, ki je takrat še nisem poznal. To se mi je zdel resnično navdihujoč način ustvarjanja elektronske glasbe. Hotel sem narediti hipnotično plavajočo glasbo, vendar brez bita, saj če taki glasbi dodaš bit, dobiš trance. To je bolj glasba, ki je poslušaš leže doma. Mislim, da je na svetu definitivno prostor za glasbo, ki te tako sprosti, da lahko zaspiš. Nekaterim se to zdi dolgočasno, meni se zdi zanimivo.

Pred kratkim ste skupaj z vašo punco Heidi, prav tako DJko, izdali ploščo na nemški Get Physical. Kako je prišlo do tega?
Heidi so prosili, če bi posnela miks CD za klub Monza iz Ibize in hotela sva narediti komad posebej v ta namen. Čeprav ne vrtim mnogo plošč te založbe, je bilo lepo delati za njih. Založbi gre res dobro in spoštujem kar počnejo. Drugače pa sva pravkar začela delati na novem komadu za album, ki bo izšel ob njihovi peti obletnici.

V soboto ste prvič nastopili v Sloveniji, medtem ko je Heidi pri nas nastopila že nekajkrat. Kakšni so bili njeni vtisi?
Rekla je, da je bilo fantastično, resnično dobro. Tako, da sem bil res vznemirjen, preden sem nastopil pri vas. Bilo je super.

Jernej Markelj